Zrelostni izpit ali kaj drugega

Te dni je aktualna tema matura.

Jaz sem svojo maturo opravila že pred časom – že moja matura je davno polnoletna.

Takrat je bila matura strah in trepet. Kaj bo, če je ne naredim perfektno?

Na koncu sem jo pod posebnimi pogoji (za današnje pojme bi bila ekvivalent odločba) naredila perfektno in pristala v hall of fame med zlatimi maturanti.

Ko so nas postavili na ogled v palači na Brdu in kasneje na prireditvi v Križankah je bila zame ena velika muka.

Najprej so hoteli od mene odgovor, kaj je zame globalizacija. Kaj sem jaz vedela pri 18 o globalizaciji?! Nekateri so govorili o diplomaciji, drugi o ekonomiji. Moj jecljajoči odgovor so posneli in ga predvajali na velikem platnu pred drugimi zlatimi maturanti in njihovimi družinami.

Pri 18 imaš občutek, da boš zavojeval svet. A ravno takšno vprašanje ti da prvi občutek, da temu morda ne bo ravno tako.

Ali smo postali bolj zreli zaradi zrelostnega izpita?

Zame so bili bolj zreli prijatelji, ki so po srednji šoli šli takoj delat, si ustvarili družine itd.

Moj zrelostni izpit je bil le vstopnica v negotovost, kaj si želim ustvariti iz svojega življenja. To je to, kar bom izbrala, bom postala.

Leto kasneje se je sicer izkazalo, da temu ni tako in sem lahko popolnoma spremenila smer mojega življenja, zamenjala šudij in se posvetila čisto novemu poslanstvu, ki ga še sedaj s srcem opravljam.

Zaradi negotovosti in pritiska mature sta me anksioznost in strah pred prihodnostjo živo pojedli. Celo do te mere, da se prenehala hoditi v šolo in dobila stalni abonma na Gotski. Pa sploh ni bilo vredno. Bil je samo še en izpit v seriji izpitov, ki so me v življenju še čakali.

Prejšnji teden sem se s prijateljico pogovarjala o standardiziranem ocenjevanju in o pomenu NPZ-jev in mature v današnjem času.

Vsekakor se je v zadnjih dveh desetletjih marsikaj spremenilo. Družba ni več ista, otroci, starši in učitelji se spreminjajo. Sploh pa se spreminjajo potrebe po različnih oblikah kompetenc in ne zgolj po reprodukciji poslušnega mladega odraslega, ki bo kot bodoči delavec slepo sledil navodilom svojega šefa.

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/kar-se-janezek-nauci-to-janez-zna-211483.html?fbclid=IwAR3YTwLUuQeqVxI5MpXG52jOnLd-iimKLnz6YRXEpMmpfiSaq4svvtOaVZE

Vsekakor pa standardizirani testi niso narejeni za nevrorazličnost.

Sodobna družba in bodoči delodajalci iščejo razmišljanje izven okvirjev, kreativnost in možnost hitrega prilagajanja spremembam.

Nekaj, kar šole, ki posredno ali neposredno izobražujejo za potrebe čim boljših dosežkov na standardiziranem preizkusu, ne nudijo oz. ne nudijo v dovoljšnji meri.

Standardizirani testi zahtevajo uniformiranost odgovorov. Zahtevajo odziv v omejenem času. Večinoma zahtevajo le reprodukcijo faktografskega znanja, na katerega bomo pozabili že 5 min po zaključku testiranja.

Da o primerjalnih študijah kot so PISA ipd. sploh ne govorim. Kaj mi pomaga vedeti, da smo boljši v naravoslovju, a slabše funkcionalno pismeni kot drugi?

Nikogar ne zanima, da je slabša pismenost zajela tudi Matica z disleksijo in Niko z disgrafijo, boljša matematika pa Davida z Aspergerjevim sindromom. David je pomembno vplival na pismenost, saj je besedilo pretirano dobesedno razumel, Matic pa je lažje izkazal svoje znanje pri naravoslovju.

V statistiki smo številke in kot številke na vsebino nimamo vpliva. Problem pri številkah je tudi, da se računa aritmetična sredina, kjer vsi štrleči iz Gaussa kvarijo povprečje.

Standardizirani testi so izpeti. Če mene vprašate, bi jih morali že davno ukiniti in uvesti sprejemne izpite za določene šole, fakultete. S tem bi marsikateremu dijaku zmanjšali strah in anksioznost…

Pa tudi manj nepotrebnih obremenitev bi bilo za tiste, ki gredo na testiranje le čas zabijat, saj njihova bodoča izobraževalna inštitucija nima omejitev.

P.S. “Test je lahko koristen pripomoček, če prispeva h konstruktivnim namenom izobraževanja. Če je samo nabor ovir, ki jih moraš premagati, je lahko ne samo nesmiseln, temveč te preusmeri od stvari, ki jih želiš početi. (…) Ta sistem je zasnovan tako, da otroci premagujejo ovire, a se ne učijo, ne rqzumejo in ne raziskujejo. (…) Testi so lahko uporabno orodje za izobraževanje, a samo pomožno – nekaj, kar pomaga učiteljem izboljšati, kar delajo; kar jim pove, kam bi se morali premikati.” (Chomsky v Škalič, 2018 – Šola, kam greš?)

Pa še odziv dr. Marentič Požarnik:

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/objektivnost-merjenja-in-hlapljivost-maturitetnega-znanja-215403.html?fbclid=IwAR3SOggWu1ANwc5foaTEg5o9Hwwhge5n_KanWQMEN1Rg3OL848j3EljKrMo

Spalne navade zakoncev

Ko z možem glasno poveva, da že kar nekaj let ne spiva več v isti postelji, se najini prijatelji in znanci križajo.

Najprej sva nehala spati skupaj po rojstvu 1. otroka. Z dojenjem sva bila nespeča oba, ko je šel mož na kavč, pa samo jaz. In po mojem teženju, ko je sine presedlal iz dojenja na stekleničko, še oba.

Ko je sin končno trdno prespal noč (kar je bilo po 3. letu), se je mož vrnil v zakonsko posteljo.

A kaj kmalu sem šla jaz na kavč, saj sem ob drugi nosečnosti imela hude težave z nespečnostjo in premetavanjem celo noč. Ali ne bova oba spala ali samo eden, sploh ni bilo več vprašljivo.

Sledilo je spet dojenje, nova nosečnost, dojenje, nespeči otroci, itd. Šele letos smo prišli v stanje neke normale, ko vsi prespimo noč.

No, jaz sem svetla izjema, ki po Teslinem vzoru potrebujem bolj malo spanja in sem ob 4h zjutraj že vitalna in v polnem zagonu (ob 8h zvečer pa se moja vitalnost spremeni v vegetiranje pred TV 🛌💤).

Torej, letos bi lahko z možem končno spala v isti postelji. A kaj, ko sva se navadila vsak na svoj mir in tišino. Sploh z vidika mojega smrčanja 🙄🤔😕… Dokler sva bila oba debela, je še nekako šlo – najino smrčanje je včasih prišlo v sozvočje. Sedaj pa ob moževi drastični izgubi 1/3 teže samo še jaz nabijam heavy metal.

Z užitkom sedaj prebiram prispevke, ki izpostavljajo, da ločeno spanje na račun osebnih in zdravstvenih niti ni tako škodljivo za odnos. Za najinega nikakor ne! Moj mož me ima zaradi končno prespanih noči še rajši, jaz pa njega 😏! Vsak ima svoj mir.

https://elemental.medium.com/its-time-to-embrace-the-sleep-divorce-98c0b1d8e45d

Čez par tednov se selimo in delamo načrte, kje bo kdo spal.

Zaenkrat bova imela svojo spalnico.

Kdo bo v njej spal, nimam pojma.

Verjetno naši trije čmrlji.

Midva pa se bova kot pravi novodobni Zlatolaski borila za otroške postelje. Spanje na tleh (na terapevtski blazini) bo končno preteklost. Vsak v “svoji” otroški sobi.

Vprašanje je samo še eno. Kje bo spala naša psička in kje naš bodoči mačkon? Pustimo se presenetiti 🙃.

Nekaj o vzgoji

Iskreno povedano jaz nisem prebrala niti ene knjige o novodobni vzgoji. Raje sem prebirala Platona, Rousseauja itd. Na fakulteti pa sem najraje poslušala dr. Krofliča. A zato nisem dober starš?

Kaj sploh pomeni biti dober starš?

Dober starš se začne s skrbnim staršem.

Dober starš svoje vzgojne pristope prilagodi otrokovim zmožnostim obenem pa zahteva tudi določeno mero prilagajanja njegovi avtoriteti, ki ne sme biti ambivalentna.

Vsak raste in napreduje v svojem tempu, a vsi potrebujejo določeno strukturo za rast znotraj teh okvirjev. Tako kot lončnice potrebujejo lonec. Koliko boš kot starš zalival in koliko bodo na soncu, je predvsem odvisno od otroka in od starša ter od njunega odnosa.

Na družabnih omrežjih je idej o vzgojnih pristopih skoraj toliko kot staršev. Kljub temu jih lahko združimo v posamezne kategorije, s skupnimi karakteristikami znotraj določenega vzgojnega pristopa.

Katerega boš izbral, je tvoja odločitev. Morda ti pomaga moj. Morda so ti bližji napotki od koga drugega. Če moj komu pomaga, super. Če komu ne ustreza, tudi super. Nismo vsi za vse!

Glavno vodilo pri vzgoji je spodbujati pri otroku, da najde svoje mesto na tem svetu. V svetu, kjer so napake dovoljene, kjer so različna mnenja ok in kjer je potreben dialog s poslušanjem.

V poplavi podatkov glede kakršne koli teme že, pa naj bo to vzgoja ali kaj drugega, moramo biti selektivni. Izbirati moramo vsebine, ki nam ustrezajo.

Torej, po lastni pameti in znotraj nekih družbeno sprejemljivih okvirjev in postavljenih mej. Vse ostalo je mambo jumbo!

Samo še to – popolnih staršev ni! So samo dovolj dobri starši.

V naših časih je bilo bolje

Danes sva z možem nostalgično obujala spomine na najino otroštvo.

Ugotavljala sva namreč, zakaj generacije za nami (Y ali karkoli že) ne zmorejo poslušati drugega in zakaj pogosteje zamujajo na dogovorjeno srečanje.

Moževa ideja je bila, da smo mi imeli boljši vsakodnevni trening v otroštvu. Neposredno slušno pozornost smo urili s snemanjem pesmi z radia.

Tisti najine generacije boste takoj vedeli o čem govorim. Kako smo iskali popoln trenutek, da bomo ja pravi čas posneli začetek pesmi. Kako smo preklinjali radijce, ko so prehitro začeli s komentarji.

Potem je bila tu še posebna spretnost preračunavanja minut in oblikovanja play liste, da bo čim manj tišine ob koncu ene strani kasete. Tako smo se učili organizacije časa.

Pa ne samo kasete, tudi pomanjkanje telefonov nam je dalo več priložnosti za razvijanje prenekaterih veščin.

Telefonov v naši rani mladostni enostavno ni bilo. Če si se hotel dobiti s prijateljem, si moral:

1. priti na kraj, kjer ga boš lahko srečal ali

2. izvesti podoknico (beri: metati kamenčke v okno oz. se pretvarjati, da si izgubljen mucek) ali

3. se enostavno v naprej dogovoriti za uro srečanja in biti točni, saj je šel prijatelj dalje, če nas ni bilo.

Za vse to smo morali prijatelja poslušati in ga tudi slišati. Če si nismo zapomnili, zmenka enostavno ni bilo.

Učili smo se iz knjig, ki smo si jih morali iti izposoditi v knjižnice. Pogosto smo morali na določeno knjigo še več tednov čakati. Sicer je pot do informacije trajala bistveno dalj časa, a je bil užitek ob pridobitvi informacije toliko večji.

‘Šola pod mostom’ je bila naša najboljša učiteljica. Igrali smo se zunaj. Od jutra do večera, kosilo so nam skoraj s fračo metali v usta.

Časa za TV ni bilo.

Gozdna pedagogika je bila samo gozd, učni sprehod pa le nabiranje rožic na bližnjem travniku.

Vsakodnevnih popoldanskih interesnih dejavnosti nismo imeli (no, nekateri so hodili v glasbene šole ali na treninge). Naše interesne dejavnosti so bile v ‘šoli pod mostom’.

Solidarnost v tej šoli je bila samoumevna. Soseda je pazila na mulčke skozi okno, ko je šla mama v službo ali do bližnje trgovine. Vsak otrok je v to šolo prinesel kakšen priboljšek in tako smo prebili skozi dan. Če ni bilo tega, smo solidarno in s skupnimi močmi šli rabutat sosedovo češnjo. Psssst, samo ne tega povedat našim mamam.

Madona, včasih se res počutim staro…

… in nostalgično.

Da pa ne bi samo težila, kako smo se mi imeli fino in kako ne razumem današnje mladine, dodajam posnetek dvoboja med generacijami. Sploh konec je fenomenalen!

https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=10157847063444769&id=71760664768

P.S. Izgleda, da imamo ta teden na tapeti medgeneracijske razlike 😎.

Prilagam fantastično kolumno naše Jožice:

https://www.rtvslo.si/kolumne/jozica-frigelj/za-vedno-oz-vsaj-do-upokojitve-mlad/495062

Vsak od nas ima malo Monka

Jaz sem monkasta že od malega. Začela sem s postavljanjem igrač v vrsto. Igrače so morale biti v vrsti in nihče se ni smel igrati z njimi. Ko jih je moj brat premaknil le za milimeter ali še huje, ko jih je hotel uporabiti za igro, sem skočila in imela enega od mojih številnih izpadov.

Moje igrače niso bile za igro. Bile so za red. Bile so za okras. Bohnedej, da bi jih uporabila za njihovo pravo funkcijo 😕.

Vsak večer in vsako jutro sem poravnala plišaste igrače na moji postelji. Vsaka je imela svoje mesto. Zamišljala sem si, da ponoči oživijo in so lahko prestrašeni, če ne bodo sedeli pokonci in bili na svojem določenem mestu.

Z odraščanjem se je moja redoljubnost samo stopnjevala. Točno določeno mesto za določen predmet, če ne je prišla atomska bomba. Z leti je bilo sicer manj izpadov, a sem težko šla mimo neurejene police.

Moja najboljša prijateljica v srednji šoli si je nekoč zadala izziv. Prišla je k meni na obisk, mi preuredila polico in čakala mojega Monka. Ko sem prišla v sobo in se takoj spravila preurejati polico, se je začela po tleh valjati od smeha. Meni pa ni bilo nič jasno 😏.

Še zdaj bi mi to počela, če bi jo na obisku pri nas pustili nenadzorovano 🤔. Zato je ne spustim z oči. Še na WC bi ji najraje sledila, da ja ne bom imela spet dela s pospravljanjem.

Moj mož seveda izgublja živce.

Zakaj za vraga ne morem iti od doma, ne da v zadnjem hipu pospravim vse postelje in zmečem razmetane igrače v predal?!

Nekaj najhujšega zame je, da pridem domov v kaos.

Z leti in s sobivanjem sem se sicer naučila tolerirati kaos do neke mere, nisem več tako perfekcionistično monkasta, a vendar…

Mimo nekaterih obsesij in kompulzij enostavno ne morem.

Potem pa pridejo otroci, ki so otroško razposajeni in katični. In godi se tole:

https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=1937813356240073&id=1204929289528487

Moji otroci so me ogromno naučili, izbili pa so mi tudi težkega Monka iz glave.

Ali se jim pridružim v kaosu ali grem v Polje.

Pa smo na kaosu… Z mojimi občasnimi izpadi za v Polje. Ker stalen kaos pa res ne more biti, sploh ne ob odhodu iz stanovanja 😉!

Zelo me živcirajo tudi številke.

Tale zgornji izziv bi bila zame nočna mora. Vedno tankam tako, da je okrogel znesek. Če gre čez 1 cent dotankam, da bo vsaj 10 centov.

Zanimivo diskusijo smo imeli, ko je število članov naše FB skupine obstalo na 1.099.

Meni se resnično trga ob tej številki, morala bi biti okrogla! Vsakič, ko ni okrogla, spodbujam člane, da pridobijo kakšnega novega člana in bo lahko številka spet prava. Nekoč sem celo razpisala nagradno igro za člana, ki pridobi 1.000. člana. Zmagala sem jaz in se peljala na kavo.

Ne vem pa, kaj narediti, ko bo naše število članov 1.103 🤔🙃. 1.101 ima smisel v binarnem računalniškem sistemu, 1.102 tudi, ker je 1+1=2.

Morda se takrat srečamo v Polju 😚!

Monkasto vedenje je smešno, a za Monka včasih ne ravno. Vsak Monk pa postane car, ko se zmore nasmejati na svoj račun 😉.

16 Hilarious OCD Memes (That Don’t Make Fun of People With OCD)

Prijaznost je lepa čednost

https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=626151444456494&id=590817114656594&sfnsn=mo

Prijaznost je po mojem delno osebnostna lastnost, delno pa naša reakcija na reakcije okolja.

Zgornji posnetek mi je sila všeč! Predvsem mi je všeč, ker kaže, da lahko tudi hladno srce omehčaš z ustreznimi prijemi. Kako naučiti svoje otroke, da bodo prijazni, strpni, uvidevni, inkluzivni itd.

V prvi vrsti z zgledom. Otroci takoj zaznajo, če mlatiš nekaj v tri krasne. Odrasli, ki govori o vseh zgoraj naštetih vrlinah in jih sam ne izvaja, pri otroku ne bo dosegel drugega kot upor. Kot Sabina v Srčnem učitelju pravi, moramo najprej začeti spreminjati pri sebi.

Kot sveža in nadebudna specialna pedagoginja sem že prvo leto ugotovila, da drugače ne bo šlo.

Sveta sama ne morem spremeniti, če sebe ne spremenim, nato pa zato skušam “okužiti” še ostale.

Najprej so bili vsi grozni. Grozni starši, grozni otroci, grozni učitelji in grozni sodelavci. Sistem je bil grozen. Potem se pa vprašaš, zakaj je vse tako grozno in kako lahko sploh obstojam v takšnem groznem svetu?

Nekaj moram jaz spremeniti.

Spremenila sem odnos in moje občutke do drugačnosti drugih. Tudi, če se z drugim ne strinjam, moram razumeti, da lahko dela ali občuti drugače kot jaz.

V prvi vrsti sem sprejela drugačnost otrok. Nisem se jih več bala. Pa se je zgodil čudežni preobrat! Otroci so me začeli upoštevati, me imeli radi. Bila sem tista prijazna, pri kateri so vedno lahko takšni kot so.

Ko so starši zaznali, da je pri meni drug režim, da sprejemam njihove otroke in postajam vedno bolj srčna, so tudi oni spremenili svoje mnenje in odnos do mene.

Sledili so sodelavci in pedagoški delavci, s katerimi sem timsko sodelovala in iskala rešitve za boljšo podporo in pomoč mojim službenim otrokom.

Glej ga zlomka! Tudi tam sta jih moja prijaznost in srčnost dohiteli. Ponekod sta celo postali nalezljivi. Ponekod smo se srčni med sabo kar zavohali in združili v pakt proti nesrčnim.

Znanka je pred časom rekla, da ona pri svojem pedagoškem delu zdravi z odnosom. Najprej sem mislila, da je čauhnjena, preveč alternativna. Sedaj jo razumem! Z odnosom sicer ne pozdraviš, narediš pa ogromno za samopodobo in samozavest drugega. Ko si srčen učitelj, lahko spreminjaš vrednote. Lahko ‘grozne’ spremeniš v ‘čudovite in izjemne’.

Najbolj pa sem ponosna na moje čmrlje, ki drugačnost sprejemajo in sami postajajo prijazni in srčni.

Sploh moja srednja pupa. Ona ne tolerira nestrpnosti, čeprav ji v svoji mladosti kdaj pa kdaj tudi kakšna uide. Predvsem do sorojencev ali do prijateljev po zgledu njene klike.

Preostali aspiji doma smo prijazni, srčni in strpni dokler so vse našteto tudi drugi do nas. Če ne, postanemo Hulk in in Mr. Hyde v enem. Naše nižje prilagoditvene zmožnosti nam dovolijo le določeno mero manevra.

Spet boste rekli, da to ne more biti razlog. Še posebno zanimivo je, kako mi mnogi ne verjamejo, da se to pri nas doma dogaja. Vsi trije smo namreč dopoldne prijazni in srčni, popoldne, po zasičenosti pa včasih ravno nasprotno!

Ampak to je življenje. Tudi srčnost ne zmore biti povsod enaka, v vseh situacijah 100%. Potrudimo se vsaj, da s transferjem te lastnosti na vsa naša okolja in vloge poskrbimo za čim boljši približek tem 100%!

P.S. Še komentarji s FB:

“Lepo, če si prijazen. Lepo je pri srcu tebi in lepo je tudi tistemu, do katerega si prijazen.❤️ Jaz sem že po naravi sila prijazna do vsega in vsakogar. In tako sem učila tudi moja dva otroka. Zelo uspešno. Vsaj tako so vedno mislili drugi in tako sem mislila tudi sama. Moja pupa je najbolj prijazno bitje na tem planetu. Že od malega sprejema vse sorte drugačnih (pa naj bo telesna ali duševna prizadetost). V VDCju, kjer živi moj brat ji že od malega ni bil problem klepetati z nikomer, ker je te ljudi spoznala tako zgodaj, ni imela do njih nobenih zadržkov. Ko je šla v šolo, je bila tam najbolj prijazno dete, ki se je vedno borilo za tiste, ki se jim je godila krivica. Do drugih je bila vedno strpna in razumevajoča. Vsa leta tudi zelo aktivna prostovoljka tako pri delu z vrstniki, z mlajšimi otroki ali pa s starejšimi v bližnjem domu upokojencev, kamor prostovoljci hodijo razveseljevat ostarele. Do sem vse lepo in prav. Skoraj idilično in pocukrano, a ne… Verjetno pa slutite, da prihaja tisti nesrečni “ampak”… 🙄 Res je… Moja pupa je zelo prijazna, strpna in sprejemajoča… Ampak žal le do drugih… Prijaznosti do sebe se bo morala pa še kar dolgo učiti. Prijaznosti do drugih je nisem rabila učit, to se je zgodilo povsem spontano. Kako ji dopovedati, da je nujno biti prijazen tudi (oziroma kar v prvi vrsti) do sebe, se pa mučim že nekaj let. Žal zaenkrat ne preveč uspešno. 😕 Ne morem in ne morem razumeti, kako je lahko ena oseba do drugih tako strpna in razumevajoča, do sebe pa tako stroga in zahtevna. Kako je lahko do vseh drugih (tudi do tistih, ki si tega ne zaslužijo, ker so do nje grdi) prijazna, do sebe pa tako sovražna… Ne vem, kaj smo v preteklosti počeli napak, niti kako končno njen vlak spraviti na prave tirnice prijaznosti do sebe. Ideje dobrodošle!
V šolah in vrtcih se zadnja leta veliko govori o prijaznosti. …do drugih… Morda moja pupa ni edina svoje vrste in bi veljalo uvesti tudi na tej ravni poučevanje in poudarjanje prijaznosti do sebe. Ker če stalno poudarjamo samo prijaznost do drugih, lahko kakšen otrok (kot je npr. moja) narobe razume, da so edino drugi pomembni. Biti prijazen in poskrbeti za sebe in svoje potrebe pa je treba jasno ločiti od negativne konotacije enačenja z egoizmom… Moja pupa namreč že leta trdi, da je to da poskrbiš za sebe egoistično in da je edina prava skrb za druge… Od kje ji to ne vem… No, glede na to, da je začela o tem govorit na začetku OŠ, imam na sumu krasno učiteljico v prvi triadi, ki se je izjemno trudila v razredu vzpostaviti sprejemanje drugih in medvrstniško pomoč. Moja pupa in njen odnos do sebe je pa kot kaže nezaželen učinek te akcije… 😥”

(Anon Ma)

Debelost, nova stopnja v evoluciji

Včeraj sem prebrala prispevek o epidemiji debelosti in možnih vzrokih zanjo:

https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/aug/15/age-of-obesity-shaming-overweight-people?CMP=share_btn_fb

Vsekakor je pri iskanju vzroka za mojo baročno postavo Miloške Venere treba upoštevati vse dejavnike, tako notranje kot zunanje.

Jaz sem na zadnji stopnji evolucije, ker:

1. imam genetske predipozicije za nalaganje maščobnih blazinic,

2. se nikakor ne morem upreti dobri čokoladi, tortici ali še bolje – čokoladni tortici,

3. me stres in preobremenitve stalno delajo lačno in iščem tolažbo v hrani,

4. jem osiromašeno hrano, k ne pride z mojega ali sosedovega vrta, ampak prepotuje na 1.000 km, preden pride v mojo trgovino; vse je tudi tako prepojeno z antibiotiki, da mi že moje telo, ki je nanje dobesedno alergično, takoj pove (dobim astmatičen napad ob porciji sladoleda),

5. zaradi obveznosti nimam časa za pošteno aerobno vadbo

6. iščem vse možne izgovore (beri 1-5), da se ne rabim malo potruditi.

Srčni učitelj

Za redko katero knjigo lahko rečem, da mi je segla do srca kot knjiga Sabine Košmrl, Srčni učitelj.

V dobri uri sem jo dobesedno pogoltnila in bila potešena od A do Ž. Angleži pravijo za takšno knjigo, da je “unputdownable”.

Zanimo pa je, da lahko celotno knjigo bereš tudi s perspektive drugega kot učitelja.

Še najbolj mi je všeč poglavje o izjemnih ljudeh, ki razmišljajo izven okvirjev.

“Svet popeljejo naprej ravno tisti, ki štrlijo iz povprečja. Neodvisni misleci. Posebneži, ki si upajo razvijati nove ideje in ustvariti nove izume v korist celotnega človeštva. To so posamezniki z debelo kožo, ki so kljub nespodbudnemu sistemu rinili naprej, ki se niso ozirali na mnenja vzgojiteljev, učiteljev, celo staršev; ki so verjeli v svojo vizijo, si ob tem nabrali kup nalepk in diagnoz, na katere so se na srečo požvižgali, in na koncu dali iz sebe nekaj čisto novega. Nekaj takega, kar je vsem, ki nisoverjeli vanje, vzelo sapo.” (str. 70-71)

Sabina nadalje citira iz knjige ‘Česar nas niso naučili v šolah’:

“Nekomu, ki je zagotovo drugačen od večine, ki izstopa iz povprečja, rečemo posebnež. Nekateri mu rečejo čudak. Ko izumijo nekaj revolucionarnega, jim rečemo genij. In vse to je ista oseba. A na koncu prav ta imena zaznamujejo svet: Albert Einstein, Steve Jobs, Henry Ford.”

Jaz bi zgornjim nalepkam dodala še izjemneži, ob proučitvi njihovih biografij pa tudi nevrorazličneži.

Razmišljanje v knjigi gre naprej. Za izjemneže mora okolica primerno poskrbeti, jim nuditi dovolj spodbudno okolje v rigidnem sistemu: “Kdo vse bi dobil krila, če ne bi bil obsojan, ocenjevan, kregan, kritiziran?”

Vredno razmisleka… In branja!

P. S. Kar pritisk mi dvigne, ko ljudi na FB moti moja pohvala.

Dober avtor si vedno zasluži sončenje v siju žarometov!

Draga Sabina, zame si 🔝🍀🐞, zato prostovoljno dodajam objavo te recenzije:

Srčni učitelj

Knjigo mi je posodila prijateljica. Sedaj roma od vrat do vrat.

Iz Anakina v Darth Vaderja

Pred par dnevi sem šla brat moje stare objave na tem blogu. K temu me je spodbodla izjava komentatorke na FB, da se v zapisih vidi, kako nujno potrebujem počitnice.

Kdor prebere vse objave na en mah, lahko to takoj opazi. Moje prve objave v letu 2017 so bile sicer mestoma pikre, a izjemno pozitivno naravnane, včasih celo igrive. Bila sem naivni Anakin, zadovoljna v svojem mehurčku.

Sicer nikoli nisem bila mainstream, vedno brez dlake na jeziku. Tako kot on, ki se ni pustil preveč usmerjati s strani starešin ali kako se že imenujejo njegovi učitelji za učenje rokovanja s Silo.

Manj spodbudno okolje je iz Anakina naredilo Darth Vaderja. Izgubil je svojo veliko ljubezen, manipulator Sith pa je pristavil še svoj lonček.

Verjamem, da Anakin v svojem otroštvu nikoli ni pričakoval, da bo postal Darth Vader. Ni pričakoval svoje globoke razočaranosti v sistem, v družbo. Temnih sil ga je naučila okolica.

Manipulacije in maltretiranja lahko iz posameznika naredijo pošast. Redko katera pošast se rodi. Psihopatov je dejansko zelo malo…

Zakaj sploh pišem o tej analogiji? Včasih imam občutek, da je moja prepirljivost in pomanjkanje potrpežljivosti odraz vplivov Sithov okoli mene.

Na koncu sploh ni pomembna trenutna situacija. Sploh ni pomemben povod.

Ko eksplodiram, je sprožilec že na desetine km stran.

Eksplodiram doma, eksplodiram v trgovini in eksplodiram v debatah na FB.

Kaj zdaj, ko vem, kje je moj sprožilec? Kako ustaviti Darth Vaderja in Hulka? V najslabših primerih še Mr. Hyda poleg prej naštetih.

Nimam pojma. Ne znam. Kljub racionalni razlagi, ki jo razumem, čustva nagonsko prevzamejo.

Moj dan duševnega zdravja

Dragi moji, še ena kost za glodat…

Pred kratkim smo imeli na FB debato o šikaniranju naših nevrorazličnih otrok. Kaj narediti, ko se nekdo spravlja nanje in jih okolica ne podpre, jih ne zaščiti.

Ugotovili smo tudi, da obstaja posebna skupina otrok – izzivalci. To so otroci manipulatorji, ki navzven sploh ne delujejo, da so v srži konflikta. Otroci, ki znajo naše nevrorazlične otroke napumpati za lumparije. Otroci, ki jih znajo pripeljati do tega, da eksploditajo ali implodirajo. Slednje (avtoagresivnost) je zame še hujše kot “vedenjski izpad”, ki je dejansko le reakcija, obrambni mehanizem na napad.

Kakor koli že temu rečemo, neprimerni odnosi ali mobing oz. šikaniranje, tovrstne situacije pomembno vplivajo na duševno zdravje naših otrok.

Strokovnjaki potem začnejo govoriti o sekundarnih težavah na področju vedenja in čustvovanja, ponekod celo o motnjah.

Tisti najslabše prilagodljivi z najbolj neustreznimi spodbudami v okolju na koncu pristanejo bodisi na psihiatriji ali v vzgojnih zavodih. Nihče pa se ne vpraša, zakaj.

Če si dovolimo pogledati še preko meja, je ta problem še bistveno bolj kolosalen.

Naši nevrorazlični otroci bodo namreč nekoč odrasli in bodo imeli delodajalce in sodelavce.

Zgodovina se bo ponavljala. Izzivalci bodo izzivali, nevrorazlični bodo eksplodirali ali implodirali. Sledili bodo disciplinski ukrepi in odpuščanja. Ali obisk psihiatrije. Morda celo zapor, odvisno od eksplozije. Če bi se šli Ameriko, bi imeli Bowling za Colombine.

https://www.theguardian.com/society/2019/jun/03/mental-illness-is-there-really-a-global-epidemic

Mislim, da je čas za korenito ozaveščanje in aktivizem na področju šikaniranja in posledic za duševno zdravje nevrorazličnih posameznikov!

“Izobraževanje stane. Nevednost tudi.” (C. Moser)

Jaz osebno imam dovolj tega, da vsesplošno govorimo o nizki zaposljivosti ali nezaposljivosti naših otrok. O tem, kako je nevrorazličen posameznik psihiatričen in ne o tem, da potrebuje pomoč in podporo.

Netimskosti v timih, ki so segregacijsko naravnani. Osamljen primer med rajo, ki nima pojma, kaj s svojo anti-inkluzijo počne. Kakšne stiske povzroča. Načrtno (jaz temu rečem sadistično) ali nenačrtno (recimo temu ignorantsko).

Še huje pa je, da recimo naši aspiji strokovno vse brezhibno naredijo in se držijo vseh možnih napisanih pravil, nato se jim očitajo neprimerni odnosi zaradi težav s prilagajanjem mainstreamu in neupoštevanja nenapisanih pravil.

Gladiatorska arena se enostavno preseli v pisarne, zbornice ali druga delovna okolja.

Zakonodaje, ki bi jih ščitila, ni! Sindikati pomagajo, če ni že zatečeno stanje. Pri naših nevrorazličnežih je stalno zatečeno stanje!

Pravilniki o postopkih pri mobingu in zlorabah so napisani za napadalce oz. izzivalce, če mene vprašate 😔.

Govorila sem s kar nekaj nevrorazličnimi odraslimi in imajo podobne zgodbe. Sprehajanje od službe do službe, netimskost, pritiski, mobing.

Na koncu gredo raje v odprtje SP. To lahko za sabo prinese še večjo obremenitev, boj za golo preživetje.

Pa je segregacija rešitev?