Te dni je aktualna tema matura.
Jaz sem svojo maturo opravila že pred časom – že moja matura je davno polnoletna.
Takrat je bila matura strah in trepet. Kaj bo, če je ne naredim perfektno?
Na koncu sem jo pod posebnimi pogoji (za današnje pojme bi bila ekvivalent odločba) naredila perfektno in pristala v hall of fame med zlatimi maturanti.
Ko so nas postavili na ogled v palači na Brdu in kasneje na prireditvi v Križankah je bila zame ena velika muka.
Najprej so hoteli od mene odgovor, kaj je zame globalizacija. Kaj sem jaz vedela pri 18 o globalizaciji?! Nekateri so govorili o diplomaciji, drugi o ekonomiji. Moj jecljajoči odgovor so posneli in ga predvajali na velikem platnu pred drugimi zlatimi maturanti in njihovimi družinami.
Pri 18 imaš občutek, da boš zavojeval svet. A ravno takšno vprašanje ti da prvi občutek, da temu morda ne bo ravno tako.
Ali smo postali bolj zreli zaradi zrelostnega izpita?
Zame so bili bolj zreli prijatelji, ki so po srednji šoli šli takoj delat, si ustvarili družine itd.
Moj zrelostni izpit je bil le vstopnica v negotovost, kaj si želim ustvariti iz svojega življenja. To je to, kar bom izbrala, bom postala.
Leto kasneje se je sicer izkazalo, da temu ni tako in sem lahko popolnoma spremenila smer mojega življenja, zamenjala šudij in se posvetila čisto novemu poslanstvu, ki ga še sedaj s srcem opravljam.
Zaradi negotovosti in pritiska mature sta me anksioznost in strah pred prihodnostjo živo pojedli. Celo do te mere, da se prenehala hoditi v šolo in dobila stalni abonma na Gotski. Pa sploh ni bilo vredno. Bil je samo še en izpit v seriji izpitov, ki so me v življenju še čakali.
Prejšnji teden sem se s prijateljico pogovarjala o standardiziranem ocenjevanju in o pomenu NPZ-jev in mature v današnjem času.
Vsekakor se je v zadnjih dveh desetletjih marsikaj spremenilo. Družba ni več ista, otroci, starši in učitelji se spreminjajo. Sploh pa se spreminjajo potrebe po različnih oblikah kompetenc in ne zgolj po reprodukciji poslušnega mladega odraslega, ki bo kot bodoči delavec slepo sledil navodilom svojega šefa.
Vsekakor pa standardizirani testi niso narejeni za nevrorazličnost.
Sodobna družba in bodoči delodajalci iščejo razmišljanje izven okvirjev, kreativnost in možnost hitrega prilagajanja spremembam.
Nekaj, kar šole, ki posredno ali neposredno izobražujejo za potrebe čim boljših dosežkov na standardiziranem preizkusu, ne nudijo oz. ne nudijo v dovoljšnji meri.
Standardizirani testi zahtevajo uniformiranost odgovorov. Zahtevajo odziv v omejenem času. Večinoma zahtevajo le reprodukcijo faktografskega znanja, na katerega bomo pozabili že 5 min po zaključku testiranja.
Da o primerjalnih študijah kot so PISA ipd. sploh ne govorim. Kaj mi pomaga vedeti, da smo boljši v naravoslovju, a slabše funkcionalno pismeni kot drugi?
Nikogar ne zanima, da je slabša pismenost zajela tudi Matica z disleksijo in Niko z disgrafijo, boljša matematika pa Davida z Aspergerjevim sindromom. David je pomembno vplival na pismenost, saj je besedilo pretirano dobesedno razumel, Matic pa je lažje izkazal svoje znanje pri naravoslovju.
V statistiki smo številke in kot številke na vsebino nimamo vpliva. Problem pri številkah je tudi, da se računa aritmetična sredina, kjer vsi štrleči iz Gaussa kvarijo povprečje.
Standardizirani testi so izpeti. Če mene vprašate, bi jih morali že davno ukiniti in uvesti sprejemne izpite za določene šole, fakultete. S tem bi marsikateremu dijaku zmanjšali strah in anksioznost…
Pa tudi manj nepotrebnih obremenitev bi bilo za tiste, ki gredo na testiranje le čas zabijat, saj njihova bodoča izobraževalna inštitucija nima omejitev.
P.S. “Test je lahko koristen pripomoček, če prispeva h konstruktivnim namenom izobraževanja. Če je samo nabor ovir, ki jih moraš premagati, je lahko ne samo nesmiseln, temveč te preusmeri od stvari, ki jih želiš početi. (…) Ta sistem je zasnovan tako, da otroci premagujejo ovire, a se ne učijo, ne rqzumejo in ne raziskujejo. (…) Testi so lahko uporabno orodje za izobraževanje, a samo pomožno – nekaj, kar pomaga učiteljem izboljšati, kar delajo; kar jim pove, kam bi se morali premikati.” (Chomsky v Škalič, 2018 – Šola, kam greš?)
Pa še odziv dr. Marentič Požarnik: